Beli konjiček

Pripoved o drugi svetovni vojni deluje kot nekakšna pravljica. Ne v smislu kakršnekoli lahkotnosti snovi, čeprav izvirne ljudske pravljice tudi niso bile ravno lahkotne, pač pa v smislu, da se s pripovedovanjem prenašajo tudi moralne pozicije, zapovedi etičnega ravnanja in tabuji. Prababičino pripovedovanje poganja osnovni človeški gon pripovedovanja zgodb sploh – pripoveduje, da bi osmislila pretekle dogodke, osmislila svoje preteklo delovanje in ravnanje ter usode svojih bližnjih. A tudi zato, da bi osmislila pravnukovo življenje. Družinska zgodovina, ki jo pravnuk zdaj prvič odkriva, gradi njegovo identiteto, z njo se ne prenašajo le družinske travme, pač pa tudi človeška upornost, želja po preživetju, boj za ohranjanje dostojanstva in človeškosti.