O starših in otrocih

Po praških ulicah se sprehajata dve senci, ki poskakujeta po pločniku v rumeni svetlobi uličnih svetilk, ena visoka in druga kratkonoga, z večno aktovko v roki. Oče in sin merita korake in tketa zgodbe, medtem ko se dan počasi nagiba h koncu. Govorita drug mimo drugega, o vsem in o ničemer, rečeta eno, a mislita drugo, skupek navideznih banalnosti, drobnih zaupnosti, anekdot, spominov in gostilniških opazk pa počasi razkriva tisto, kar je med njima dolgo ostalo neizrečeno. Konec dneva se sprevrača v večer življenja: navidez lahkotna odisejada po mestnih gostilnah postane tako meditativni proces zbliževanja in dialoško preigravanje večnih tem odraslosti, odgovornosti in skrbi za prihodnost, v katero je vpisana tudi neizbežnost staranja.