O vinu, kozah in drugih prevarah

Med številnimi čudeži, ki naseljujejo srednjeveške imaginarije, je morda najbolj nenavaden tisti, ki se je pripetil dobremu škofu Yvesu in njegovemu vinu: iz maščevanja, ker jo je obsodil na utopitev, mu je stara Aicelina preklela vino. Najboljše vino v krščanskem svetu je poslej le še kozja scalina. Groznega okusa ga lahko reši le mladi kozji sir iz mleka prav posebne bele kozice, a sira ne bo, doler se plemenita žival ne ojari. Da bi se škofu vrnila luč njegovega življenja, je torej treba najti pravega kozla. Odprava kozjih snubcev ga poišče tam, kjer se latinska kultura stakne s slovansko in staroversko. A kaj, če je resnica pravzaprav drugačna? Prevare zagotavljajo, da se svet vrti v pravo smer. Včasih pripomorejo celo k urejanju kaosa v (staroverski) red, ki slavi cikličnost narave. V začetku štirinajstega stoletja je prvi v vrsti sedmih papežev preselil sveti sedež v Avignon. Zgodovina trdi, da predvsem zaradi političnih interesov francoskega dvora. Verjetno res. Ali pa se je center vesolja premaknil zaradi najboljšega vina v krščanskem svetu?

Zgodba naredi dobro vino. Dobro vino pa pripoveduje zgodbe.