Zadnje priče

S knjigo Zadnje priče nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič (1948) nadaljuje projekt ubesedovanja »človeka v vojni« in njegove »zgodovine čustev«, ki si ga je zadala z delom Vojna nima ženskega obraza. Mozaiku izpovedi, vtisov, spominov in pričevanj žensk, ki so se borile na Vzhodni fronti, se v Zadnjih pričah pridružujejo spomini tistih, ki so bili med drugo svetovno vojno stari od tri do štirinajst let. Dogodkov, ki so jih preživeli v otroštvu, niso mogli nikdar pozabiti. Še težje je bilo doživeto opisati. Avtorica je njihova pričevanja zbirala več kot štirideset let.

Zadnje priče so drugi del dokumentarno-umetniškega cikla »Glasovi utopije«, v katerega se poleg knjige Vojna nima ženskega obraza uvršča tudi Černobilska molitev.